Maria Elena Consorti je študentka iz Italije, ki v Sloveniji živi že od septembra lani, ko je z Erazmusovo izmenjavo prišla v Ljubljano. Pravi, da si je državo izbrala zato, ker se je vanjo zaljubila že leta 2016, ko jo je z družino obiskala prvič. Danes zanjo slovenska prestolnica ni več le dih jemajoče mesto, ampak drugi dom.
22-letnica se je rodila v Rimu, kasneje pa se je preselila v Piso, kjer študira politične vede in mednarodne odnose. Je strastna igralka ragbija. Prav tako je aktivna prostovoljka. Tako je pred odhodom v Ljubljano migrante učila italijansko, kar ji je bilo v veliko veselje, kljub temu pa jo je še bolj premamilo spoznavanje novih krajev.
V Slovenijo je drugič v življenju prišla septembra lani. Prva izkušnja iz leta 2016, ko je državo obiskala z družino, jo je prepričala, da je ta odlična za študijsko izmenjavo. Pri odločitvi ji je pomagalo tudi to, da je bilo na izbranem programu na ljubljanski Fakulteti za družbene vede na voljo veliko predmetov v angleščini.
»Ko sem se preselila, sem najprej več dni hodila sem in tja po mestu ter se zaljubljala v vse, kar sem videla, in v izkušnjo, ki sem jo imela pred sabo,« priznava italijanska študentka. Ljubljana ji je bila všeč že od samega začetka, po osmih mesecih pa se tam počuti kot doma. Dodaja, da je potrebovala nekaj časa, da se je navadila na ljudi in na drugačno vreme.
Opaža, da so Slovenci v primerjavi z Italijani veliko bolj introvertirani in manj odprti. Opozarja, da to ne pomeni, da niso prijazni do tujcev. Zdi se ji le, da je »sistem odnosov med ljudmi« v Sloveniji drugačen. »Prihajam iz države, kjer so ljudje stereotipno preveč odprti, včasih celo vsiljivi, zato sem navajena popolnoma drugačnih načinov delovanja v odnosih,« razlaga. Že način, na katerega se dojemajo objemanje, poljubljanje in drugi fizični načini izražanja čustev, je po njenih besedah drugačen.
Izpostavlja, da so Slovenci v povprečju bolj vljudni in spoštljivi kot Italijani, priznava pa, da se ji zdi težje stopiti v stik s Slovencem kot z Italijanom. Opaža tudi, da so Slovenci zelo veseli, ko tujec obišče in spoštuje njihovo državo. Zdi se ji, da gre tukaj za neko prikrito narodno zavest Slovencev. Čeprav te vedno ne kažejo, v resnici zelo cenijo in so ponosni, ko je nekomu Slovenija všeč.
»Ne morem trditi, da sem opazila kakšno veliko razliko pri stilu življenja na splošno, bi pa izpostavila, da so Slovenci zelo spoštljivi do okolja in njegovega varovanja,« pravi. Večjih razlik ne zazna, saj kot študentka na izmenjavi nima takšnega stika z domačini in njihovim stilom življenja, kot bi ga imela v primeru preselitve za stalno, ne le v študijske namene.
Ob tem pojasnjuje, da se večinoma druži z drugimi študenti na izmenjavi, kar se ji zdi ena od omejitev pri doživetju duha države. »Za to nihče ni kriv, tako pač je, je pa škoda, saj se ponavadi družiš s skupino ljudi, s katero imaš nekaj skupnega,« pravi. To se ji zdi ena od pomanjkljivosti izmenjave, ki pa se ji je težko izogniti.
Italijankino mnenje o Sloveniji se od dneva prihoda do danes ni veliko spremenilo. Priznava, da je začela na njo gledati malo bolj kritično kot na začetku. »Slovenijo dojemam in ocenjujem na enak način kot Italijo,« trdi. Dodaja, da je razlog to, da je tukaj že nekaj časa in da Slovenija zanjo ni več le počitniška točka, kjer iščeš samo najboljše stvari, ampak dom, v katerem želiš biti širše informiran in si o njem ustvariti bolj poglobljeno mnenje.
Maria zaradi svoje občasne neprevidnosti v Sloveniji včasih doživi tudi kaj neprijetnega. S prijateljico, ki prav tako prihaja iz Italije, se večkrat pogovarjata v italijanščini, ob tem pa mislita, da ju nihče ne razume. Dejstvo pa je, da je v Ljubljani precej tujcev, ki prav tako govorijo italijansko. »Mislim, da dodatna pojasnila niso potrebna, ne govoriva vedno le o sebi, ampak včasih kaj pokomentirava,« pove in doda, da se še vedno nista dovolj opekli, da bi to nehali početi.
Študentka se za najljubši kraj v Sloveniji težko odloči. »Od nekdaj imam težave z izbiranjem najljubših stvari, ne glede na to, za kaj gre«, trdi. Bila je že v Postojni, Piranu, Portorožu in »domači« Ljubljani, ki ji je konec koncev najbolj pri srcu. »Če bi res morala izbrati, bi izbrala Ljubljano, saj ni le neverjetno lepa, ampak je kraj, kjer se zdaj res počutim kot doma,« pravi Maria. Odgovor na vprašanje, kaj od prvega doma najbolj pogreša, pa navede brez težav. »Poleg ljudi? Italijansko hrano,« priznava.
Vir: siol.net
